20. oktober 1999
18.00

Duhovnost srca

Raqs Sharqi  (ples
Vzhoda), bogata in raznovrstna ženska plesna oblika, globoko korenini v
egipčanski kulturi in velja za enega od najstarejših ohranjenih plesov. Čeprav
je slava Raqs Sharqija nekoliko zbledela, pa prizadevanja Suraye Hilal, njene
skupine in plesne šole, temu plesu ponovno odpirajo sijajno prihodnost. Suraya
Hilal se je rodila in odraščala v Kairu, kjer se je v družinskem krogu učila
tradicionalnega plesa. Med študijem v ZDA se je ukvarjala z različnimi plesnimi
tehnikami, ob tem pa vse bolj odkrivala pomen lastne kulture. Posvetila se je
raziskovanju in analizi tradicionalnega egipčanskega plesa in s svojim delom
ponovno oživila in izčistila njegove tradicionalne tehnike in koncepte
(‘sharqi’ - klasična oblika, ‘baladi’ - urbano ljudska oblika in ‘sha’abi’ -
ljudska oblika). Leta 1979 se je preselila v Veliko Britanijo in jo v trenutku
osvojila. S tem obdobjem se začenja njen mednarodni vzpon.
V obdobjih kraljevske patronaže (11., 12. in 18. stoletje)
je egipčanska dvorna plesalka ‘almah’ nastopala s šestčlanskim ansamblom
‘tahkt’ v intimnih sobanah dvorne palače ali na domovih bogate elite. Klasična
umetniška zvrst sharqi se je razvila na dvorih in je gojila visoke umetniške
standarde. Plesalka je bila izobražena, znala je peti, recitirati poezijo in
prefinjeno plesati. V nastopih je bila izrazno povsem usklajena z glasbeniki, kar je ustvarilo čarobno vzdušje, t.i.
‘tarab’.  Z modernizacijo Egipta sta se
glasba in ples sharqi preselila z dvora na filmska platna. Z vdorom zahodnih
vzorcev je prišlo do velikih sprememb. Kljub temu je egipčanska klasična glasba
uspela ohraniti izvirno izročilo.
Po drugi strani pa je ples pod vse večjim vplivom Hollywooda
skoraj popolnoma izgubil prepoznavnost. Surayina globoka ljubezen do te plesne
zvrsti in močan vpliv zvezdnic iz plesnih filmov, ki jih je občudovala v štiridesetih in petdesetih, sta jo spodbudila, da se je
lotila njegovega ponovnega oživljanja in ga pripeljala v 21. stoletje.
“V zgodovini občasno najdemo umetnike, ki jim uspe ponovno
oživiti že skoraj pozabljene umetniške zvrsti. Suraya Hilal je to naredila za
Raqs Sharqi.”
(The Guardian, 1991) 

Raqs Sharqi je nerazumljiv zunaj svojega glasbenega
konteksta. Ples in glasba sta, podobno kot pri kathaku in flamenku, neločljivo
povezana. Inspiracijo za predstavo Duhovnost
srca
je Suraya našla v glasu, najstarejšem znanem inštrumentu. Na vzhodu
pravijo, da glas gane srce, telo in dušo. K sodelovanju je povabila Rouh el
Fuad, eno redkih vokalistk baladi glasbe in Kairski ansambel Baladi, ki
skomercializiranemu okolju navkljub še vedno goji najčistej-šo obliko te
glasbe. V svojem plesu Suraya giblje znane tradicionalne elemente v neznane in
neraziskane pokrajine. Obenem pa je njeno delo hvalnica umetniški obliki
baladi, umetnosti delovnega ljudstva, ki z globino in občutljivostjo izraža
bogastvo človečnosti. Prastaro in moderno, urbano in ruralno,
islamsko-sufijsko, faraonsko in univerzalno; vsi ti močni vplivi se prepletajo
v kompleksni in obenem preprosti umetnosti baladi in tkejo bistvo ustvarjanja
Suraye Hilal.

Koreografija in umetniško vodstvo: Suraya Hilal; solo vokalistka: Rouh el Fuad; ob spremljavi: Kairski ansambel Baladi: darbuka/ tablah: Ibrahim El Miniyawi, Ali
Abdelalim; saxophone: Mohamed Ahmed Yosef Hilal; doff in mashar: Osman Aly; harmonika: Tawfik Dawoud; lutnja:
Mamdouh Hashem; kostumografija in oblikovanje: Chant
Avedissian; luč in tehnično vodstvo:
Michael Mannion; koordinacija in administracija: Sian Davies; organizacija in produkcija: Claudia Heinle.

Organizacija: Cankarjev dom; Glavni pokrovitelj predstave: Zavarovalnica Triglav, d.d., Območna enota Ljubljana; Glavni pokrovitelj gledališkega abonmaja: Petrol - Slovenska naftna družba.
Cankarjev dom se zahvaljuje za pomoč:
Veleposlaništvu RS v Kairu

Umetnice in sodelujoče
Suraya Hilal