Dokler niso odkrili redkih primerkov tribarvnih mačkov, je veljalo, da so tribarvne mačke izključno ženskega spola. Večina tribarvnih mačk je torej resnično samic, spol pa je izmuzljiv v vseh oblikah. Rasa ni: rasa je koherentna, narativna in prepričljiva izmišljotina, popolnoma ločena od znanosti: biologije, zgodovine, antropologije in kulturologije. Pripada popularni subkulturi in je za (eno in edino) človeško raso smrtno nevarna, saj danes dobro vemo, da diskurz, naracija ali »dobra zgodba« na TikToku lahko ogrozijo človeška življenja. Antirasizem je torej nujna, strukturna vsebina feministične misli in akcije. Za orodje lahko vzame posmeh rasističnim neumnostim in dekonstrukcijo stereotipov, ki so pogosto zadnja bilka, ki se je oklepa rasizem.

Strokovnjaki za antiko so dolgo živeli v blaženem prepričanju, da v antiki, njihovem izbranem imaginarnem kronotopu, rasizma ni bilo: posledično ga niso niti proučevali. Cesarstva, ki so zaznamovala zgodovino Balkana – rimsko, turško, avstro-ogrsko – so se vsako po svoje trudila nevtralizirati rasizem, kar pomeni, da naše stereotipne predstave o kolonializmu zahtevajo nov premislek. Na Balkanu kot območju nenehnega mešanja, preseljevanja, dotikanja in tako političnega kot nepolitičnega stapljanja kultur ter v Jugoslaviji kot njegovem namišljenem središču je bil rasizem nedvomno prisoten od nekdaj. Ko so ga končno začeli proučevati, je bil obravnavan zgolj kot eksces, nepričakovani paradoks ali kratkoročen pojav. In politika neuvrščenosti? Ta je Jugoslovan(k)e sicer naučila, da so nosilci oblasti lahko nebeli, a rasizem je ostal. Zaradi novih oblik rasizma in marginaliziranja balkanske zgodovine si danes tako lahko samo želimo mednarodne organizacije, ki bi s stališča doslednega antirasizma reagirala na politike velesil.

Vrnimo se k tribarvnim mačkam: od kretskih in santorinskih fresk iz približno 14. stoletja pr. n. št., pa vse do zatona povsem figurativnega slikarstva v 19. stoletju so polt žensk v primerjavi s poltjo moških upodabljali v svetlejših odtenkih. Barva kože je znak spola, a tudi družbenega položaja: bel je, kdor ne dela na soncu. Kar je zgolj še en dokaz o tem, da je rasa – enako kot spol – družbeno-kulturna kategorija.

S prihodom migrantov leta 2015 je bilo treba dotedanji slovenski rasizem do še nedavnih sodržavljanov z juga, Jugoslovanov in Jugoslovank, ki se je udejanjil v državnem projektu odvzema državljanskih pravic (»izbrisani«, 1992–1995), »prevesti« v evropsko-severnoatlantski rasizem širokega spektra vseh odtenkov. Ta rasizem se je kmalu zožil na pokrite ženske: v poletnih mesecih v letih 2016–2018 se je predvsem na javnih bazenih stopnjeval na pravi fotosafari na pokrite ženske. Tudi zato bi lahko rekli, da balkanski rasizem temelji predvsem na spolu (in kot tak zadeva tudi LGBTQ ljudi), vsi našteti primeri pa govorijo o arbitrarnosti rasističnega izključevanja.

Stereotipi se naglo spreminjajo in prilagajajo novim okoliščinam, zato si feministična antirasistična akcija ne more privoščiti napak. A kako se boriti zoper rasizem danes, ko se ta globalno krepi, pri tem pa izkorišča lokalne naracije? Med legitimna sredstva gotovo spadajo humor, ironija in smeh, s katerimi se uspešno borimo proti patriarhatu, ki ne more preživeti brez tega ali onega rasizma. Med krušne starše rasizma spadata tudi kapitalizem in finančni globalizem, ki se ne bi obdržala brez izkoriščanja starih kolonialnih prijemov ter novih možnosti izločanja nezaželenih in izkoriščanja nemočnih.

Invencije rasizma so se ugnezdile v internet, verbalno komunikacijo in medije, zato mora feministični antirasizem danes obvladati najnovejše tehnologije, obenem pa poznati zgodovino, posebej »nedogodkovno« zgodovino in kulturo, ter različne ravni medijske pismenosti. Od feministk se je resda vedno zahtevalo preveč, a po drugi strani smo zamujale, kar dokazuje ponovno odpiranje vprašanj, za katera smo menile, da so že rešena. Pravica do splava in odločanja o lastnem telesu, pravica do zaposlovanja in enakega plačila, pravica do zdravstvenega varstva in številna druga vprašanja niso »vstala iz groba« samo zato, ker je človeška narava pač takšna, ker je družba v osnovi pokvarjena, ker so izdajalci povsod, ker je patriarhat nesmrten, ker je religija neuničljiva ipd. Med številne razloge spada dejstvo, da feministke nismo dovolj močno branile svojih dosežkov takrat, ko se je zdelo, da še niso ogroženi; da nismo dovolj močno prepletale umetnosti s politiko, ker se je zdelo, da bi angažma uničil umetniško delo; da nismo v enaki meri cenile moči alternative in institucij; da smo prevečkrat segle po birokratskem jeziku in se na koncu borile za prav takšne cilje; da so verige solidarnosti pokale po političnih, ekonomskih in kulturnih šivih; in da nismo bile dovolj pozorne na to, kaj se dogaja za našim hrbtom.

Kaj vse to pomeni za Mesto žensk? To pomeni, da je zadnji trenutek, da antirasizem postane frontalna feministična politika, ki ne sme pozabiti na smeh, ironijo, verbalno akrobatiko in krajo jezika. Smeh je močno vzgojno orodje – še posebej ko je politično in umetniško nujen.

Šaljivi pozdrav 28. festivalu Mesto žensk

Svetlana Slapšak,
častna predsednica društva Mesto žensk